Zaèetki Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku kot najmlajši sin finanènega uslužbenca Franca Maistra in Franèiške, rojene Tomšiè. Oèe je bil rojen v peèarski družini v Ptuju, mati pa v kmeèki in poštarski družini v Trebnjem na Dolenjskem. Rudolf je kmalu izgubil brata in oèeta. Starejši brat Artur je umrl za davico, ko je bil star sedem let, mlajši brat Ernest, ki je bil železniški uradnik, pa je umrl za jetiko, star 37 let. V osnovno šolo je Rudolf hodil v Mengšu in v Kranju, nižjo gimnazijo je konèal v Kranju, 5. in 6. razred gimnazije pa je obiskoval v Ljubljani. Z majhno pokojnino, ki jo je mati dobivala za pokojnim oèetom, je sinu le težko omogoèila šolanje. Po 6. razredu gimnazije je Maister odšel v domobransko kadetsko šolo na Dunaj in jo 1894 konèal. Življenje v vojski Po opravljeni kadetnici je bil vkljuèen v domobranski bataljon številka 25 v Ljubljani, že 1. oktobra 1894 pa dodeljen domobranskemu pehotnemu regimentu št. 4 s sedežem v Celovcu. 13 mesecev pozneje je že bil imenovan za poroènika. V naslednjih letih je spoznaval dežele in kraje, kjer je pozneje poveljeval, in se dodatno izpopolnjeval. Leta 1903 se je za pet tednov udeležil strelske šole in se usposobil za orožarskega èastnika, leta 1907 pa je dobro opravil izpit na èastniški šoli 3. armadnega zbora v Gradcu, ki mu je zagotovil napredovanje v stotnika leta 1910. Nato je hudo zbolel zaradi vnetja rebrne mrene. Pljuèa si je zdravil v Dalmaciji in v Egiptu. Po šestmeseènem dopustu je bil premešèen v èrno vojsko. Uspehi Kmalu po zaèetku prve svetovne vojne je postal referet pri okrožnem poveljstvu èrne vojske št. 26 v Mariboru, leta 1916 pa je postal zaèasni poveljnik imenovanega okrožnega poveljstva. Nemški nacionalisti so ga nekajkrat ovadili, tako da je v zaèetku leta 1917 iz Gradca prišla posebna komisija, ki je Maistra le pouèila o možnih prestopkih in ga posvarila. Vendar se nemški nacionalisti niso strinjali s potekom postopka in general Martiny je dosegel, da so Maistra premestili v Gradec, kjer je bil povišan v majorja. Le tri mesece pozneje se je Maister vrnil v Maribor, imenovan je bil za stalnega poveljnika okrožnega poveljstva èrne vojske št. 26. Dogodki v zadnjih dveh letih vojne so pripeljali do razpada Avstro-Ogrske. Leta 1911 izvoljeni poslanci so se 21. oktobra 1918 sestali na Dunaju kot zaèasna državna skupšèina, da bi zasnovali svojo lastno državo, Nemško Avstrijo, kar se je res zgodilo 12. novembra z razglasitvijo demokratiène republike kot del nemške republike. Zadnjega oktobra je mariborski nemški obèinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Vendar se je major Maister temu uprl in razglasil Maribor za slovensko mesto ter 1. novembra prevzel oblast v mestu. Narodni svet je Rudolfu Maistru podelil èin generala. Mestni svet je zahteval ustanovitev mestne varnostne straže (Schutzwehr), znane pod imenom »Zelena garda«, ki bi jo sestavljali nemški prebivalci mesta. Ustanovljena je bila 4. novembra. 20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi èastniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister presenetil Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, nato pa še Radgono, Cmurek, Luèane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je doloèala, da lahko slovenske èete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku. Te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Luèanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. 13. februarja je bilo podpisano premirje. Dva tedna pozneje je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o doloèitvi meja. O novih mejah je prviè februarja 1919 odloèal Vrhovni svet (ZDA, Anglija, Francija, Italija, Japonska), ki Slovencem ni bil naklonjen. Konec maja 1919 se je zaèela jugoslovanska ofenziva na Koroškem. General Maister je skupaj s srbskimi èastniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja. Septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razoèaran vrnil v Maribor in se vkljuèil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Postal je tudi poveljnik Maribora. Od 17. novembra 1921 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Vendar pa je kmalu zaèel bolehati in leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala ter ga odlikovali z redom belega orla z meèem III. stopnje. Kdo je bil? Rudolf Maister je rad zahajal na Rakek, saj sta tam živeli njegova mati in teta Matilda. Po tetini smrti je podedoval posestvo, kamor se je pogosto vraèal. Med vojaškim službovanjem se je poroèil z Marico Stergarjevo, hèerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena in kulturi naklonjena ženska. Konèala je višjo dekliško šolo. S svojim znanjem francošèine je pomagala možu pri pogovorih s èastniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasièno gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je konèal ekonomsko univerzo na Dunaju. Sin Borut je konèal realko in postal gradbeni inženir. Družino generala Maistra je doletela usoda vojaškega naèina življenja, kar pomeni, da se je veèkrat selila in doživljaja sreène, pa tudi grenke trenutke. V posebnem spominu jim je ostalo nekajletno bivanje v Przemyslu v Galiciji, kamor so leta 1908 Maistra kazensko premestili. Odloèilna selitev je bila leta 1915, ko se je družina preselila iz Celja v Maribor, in to v hišo v Meljsko 11, ki je bila nedaleè od tamkajšnje domobranske vojašnice. Zgodilo se je, da je Maister v kritiènih trenutkih poveljeval kar iz svojega stanovanja. Po konèanih bojih za severno mejo so generala Maistra leta 1923 upokojili. Preselil se je v današnjo Maistrovo ulico številka 17 v Mariboru. O tem èasu prièa spominska plošèa na fasadi hiše. Zelo pogosto je obiskoval svojega prijatelja notarja Marjana Stupice v Lenartu in na Zavrhu, še veè èasa pa je preživel v svoji hiši in na posestvu na Uncu pri Rakeku. Tam je 26. julija 1934 umrl. Z vsemi vojaškimi èastmi so ga pokopali na pobreškem pokopališèu v Mariboru.