Slovenci smo narod z najdaljšo zgodovino v srednjeevropskem prostoru. Zgodovinska dejstva in viri, arheološke najdbe, imena krajev, rek, gora in dolin, kar imenujemo tudi toponimi, predvsem pa slovenski jezik, v celoti dokazujejo našo nekdanjo prisotnost v obsežnem delu srednje Evrope. Od Baltika na severu, do juga Balkanskega polotoka ter od Švice in severne Italije na zahodu, do Ukrajine in Moldavije na vzhodu, je že veè kot 1000 let pred Kristusovim rojstvom prebivalo ljudstvo, ki so ga imenovali Veneti oz. Sloveneti. To ljudstvo ki se je v srednjeevropskem prostoru razširilo in uveljavilo s kulturo žarnih grobišè in polj, je za seboj pustilo številna prièevanja, ki jasno dokazujejo, da smo prav Slovenci njihovi najbližji potomci. Karantanija je prviè omenjena leta 568 in sicer na ozemlju nekdanje rimske province norik. Leta 595 omenja pavel diakon „provincio sclaborum“ ali slovensko deželo. Uporabljal se je tudi izraz sklavinija ali slovenija. Bavarci so leta 595 in 596 dva krat vdrli na ozemlje Slovenije – Karantanije in se prviè z bogatim plenom vrnili domov. Drugiè pa jih je slovenska karantanska vojska temeljito porazila. Bitka je potekala vzhodno od solnograda. To je bilo že na ozemlju takratne panonije kjer so bili tudi obri, ki so sodelovali v bitki na strani slovenskih èet. Imenovanje karantanije „provincia sclaborum“ je izjemnega pomena. Pomeni namreè neodvisno državo na ravni kraljestva, kajti tudi langobardi so svoje kraljestvo v italiji imenovali “provincia“. Karantanija je nasploh prva izprièana 'slovanska' država po razpadu rimskega in bizantinskega cesarstva in Slovenci kot takšni prvi slovanski narod, v današnjem modernem pomenu besede nacija, èe bi poskušali oboje primerjati z upoštevanjem èasovne in zgodovinske distance. Leta 623 je slovenski kralj Samo okrog sebe združil veèino slovenskih dežel - Karantanijo, Panonijo, Rakoško, Moravsko, poleg tega pa še Èehe in Lužiške Sorbe. Primarni zgodovinski viri - listina Excerptum de Karentanis, Conversio Bagoariourum et Carantanorum in Auctarium Garstense, navajajo, da je Samo vladal v Karantaniji - in Quarantanis oz. in Karinthiam. Karantanija se je na svoji vzhodni meji uspešno upirala napadom obrske konjenice, na zahodu pa se je slovenska karantanska vojska veè krat uspešno spopadla z Langobardi oziroma njihovim vojvodo v Furlaniji. Leta 704 je bil v eni izmed vojn premagan Langobardski vojvod Ferdulf; Slovenci pa so si povrnili številne kraje v Furlaniji. Po letu 740 je v Karantaniji vladal knez Borut. Vzdrževal je prijateljske odnose s severnimi sosedi Bavarci, ki so bili takrat pod frankovskim kraljestvom. Toda bavarski vojvoda Odilo se je hotel leta 743 odcepiti od frankovskega kraljestva in se je zato uprl Frankom. 1. 767 SMRT ŠKOFA MODESTA IN 1. UPOR STAROSLOVENCEV; 2. 768 2. UPOR STAROSLOVENCEV; 3. 770 3. UPOR STAROSLOVENCEV - Knez Hotimir umre in nasledi ga knez Volkun - Valhun, toda izbruhne upor. pregnani so vsi tuji misijonarji in požgane ter unièene kršèanske cerkve. nato pokristjanjeni slovenci poklièejo na pomoè kristjane bavarce in leta 772 s pomoèjo bavarskega vojvode Tassila 3. zatrejo upor. ponovno se zaène pokristjanjevanje pod Valhunom; valhuna najverjetneje nasledi kršèanski slovenski knez Domislav (Domicijan), katerega nagrobnik so konec prejšnjega stoletja našli na Koroškem, pred tem pa je veljalo, da v resnici ni obstajal. V 9. Stoletju se imeni Karantanija in Karantanci razširita na vse alpske, posavske in panonske Slovence ter njihovo ozemlje. Karantanija postane okrog leta 876 pod Arnulfom Koroškim kraljevina v kateri sta združeni Karantanija in Panonija (po našem kasnejšem poznavanju pokrajin so to dežele Koroška, Štajerska, Kranjska, Panonija - Prekmurje, Medmurje, Zagorje, Slavonija in pokrajina okrog blatnega jezera) - Regnum Carentano - karantansko kraljestvo. Zatem pride Arnulf leta 887 na državni zbor frankovskega kraljestva v Triburu (Trier), z veliko vojsko Norièanov - Karantancev in Sloven(c)ov (cum manu valida noricorum et sclavorum), odstavi svojega strica Karla III. In prisili ostale da ga izvolijo za kralja vzhodnih frankov. 22. Februarja leta 896 postane še cesar. Umre 8. Decembra 899. Po njegovi smrti kraljestvo Karantanijo zrušijo Madžari, ki dokonèno zasedejo skoraj vso panonijo, medtem ko prvotna Karantanija ostane še naprej neodvisna. Bertolda Koroškega po njegovi smrti ni nasledil njegov sin, ker je bil še mladoleten. Karantanski vojvod je postal Henrik, brat kralja Otona I.Velikega. Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex), ki je priznavalo tudi nasledstvo po materini strani je bila podelitev vojvodskega položaja Henriku povsem zakonita. Henrik I. Otonec je bil namreè iz rodbine Otonov. Rodbina je sicer izhajala iz saškega vojvode Otona Imenitnega. Ta se je leta 880 poroèil s Hedviko, hèerko Arnulfa Koroškega, torej s Karantanko po slovenskem pravu. Vojvod Henrik je bil tudi poroèen s karantansko plemkinjo Judito, ki je izhajala iz rodu karantanske rodbine Luitpoldincev.




Danes je omenjeni klobuk poznan skoraj samo pod nepravim imenom štajerski klobuk (Steierischer Hut). V strokovnih delih ga nazivajo vojvodski klobuk (Herzgogshut), ali bolj doloèeno štajerski vojvodski klobuk. Njegovo zgodovinsko ime, vkolikor je sploh obstajalo, nam ni poznano. Kot pa je razvidno iz razlage, ki tukaj sledi, ga lahko z njegovim zgodovinskim imenom nazivamo samo kot Karantanski klobuk. Konec 1. svetovne vojne smo Slovenci doèakali zelo slabo pripravljeni. Kljub temu, da je že nekaj èasa bilo povsem jasno, da Avstro-Ogrska monarhija iz svetovnega spopada ne bo veè izšla takšna kot je bila pred njim, Slovenci na odloèilen trenutek sploh nismo bili pripravljeni. V politiènem smislu je veèina takratnih strank in njenih voditeljev videla rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja v povezavi z južno slovanskimi narodi. Nekateri so celo v svoji vnemi podpirali in zagovarjali tezo o troedinem narodu Slovencev, Hrvatov in Srbov. Spet drugi so bili na nek naèin bolj naklonjeni bolj samostojni pokrajini Sloveniji, ki bi združevala vse Slovence znotraj Avstrije. Dne 29.5.1917 so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem državnem zboru združili v Jugoslovanski klub. Naslednji dan je predsednik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo, ki je bila programski temelj politike kluba. V njej so zahtevali združitev vseh južnoslovanskih narodov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno državno telo brez nadvlade drugih narodov (kot Slovenec beri nemškega) in pod (!) dinastijo Habsburžanov. Ta deklaracija je postala za leto dni slovenski nacionalni program, kar je bilo razvidno iz velikega nacionalistiènega navdušenja ob deklaracijskem gibanju zlasti od septembra 1917 dalje. Vendar pa politièni krogi v habsburški monarhiji niso hoteli izpolniti deklaracijskih zahtev. Deklaracijo so izredno ostro napadli nemški in nemškutarski krogi v Celovcu, Mariboru, Gradcu in Ptuju, ki so zahtevali nedeljivost in celovitost dežele Štajerske in Koroške. Preko tega ozemlja so si namreè z naèrtnim ponemèevanjem prizadevali utreti pot do Jadranskega morja. Pri tem sta izredno veliko protislovensko vlogo odigrali dve nemški raznarodnovalni organizaciji. Deutscher Schulverein (Nemška Šolska Zveza) je naèrtno gradila in vzdrževala nemške šole na slovenskem nacionalnem ozemlju, Sudmark (Južna krajina) pa je naèrtno odkupoval slovensko zemljo in nanjo naseljeval Nemce. Šele kot posledica tega dejstva in pa predvsem prizadevanj zlasti slovenskih nacionalistiènih emigrantov (Bogumil Vošnjak), da je treba Avstro-Ogrsko unièiti in razkosati, ker je ta državna tvorba le izpostava nemških interesov, se je prièela krepiti ideja o združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v neodvisni državi. Ta bi naj postala trden branik pred nemškimi interesi v tem delu Evrope.



Bližajoèi konec prve svetovne vojne so primorski Slovenci doèakali precej prizadeti. Prav na njihovem ozemlju se je dolgo èasa vodila najveèja bitka v prvi svetovni vojni. Primorski Slovenci so svojo prihodnost videli v nekaj državnih tvorbah, nikakor pa ne v italijanski državi. V politiènem smislu so lahko izbirali med majniško deklaracijo, bodoèo neodvisno južnoslovansko državo in med avtonomnim mestom Trst, ki bi naj bil popolnoma samostojen pod pokroviteljstvom Društva narodov. Za slednjo opcijo so se najbolj navduševali italijanski socialisti od sredine oktobra 1918 dalje. Slovenci v Trstu so 11. septembra 1918 ustanovili Krajevni Narodni Svet (KNS), v Gorici pa 13. septembra Pokrajinski Odsek Narodnega Sveta (PONS). Na Goriškem so imeli Slovenci mnogo bolj proste roke kot na Tržaškem. Gorica kot mesto je bila mnogo bolj slovenska kot Trst. 19. septembra je izšla prva številka Goriške straže, ki je zagovarjala 'svobodno in sreèno Jugoslavijo' pod habsburškim žezlom. PONS se je zavzemal tudi za Beneške Slovence, ki so po kobariškem preboju znova pripadli Avstriji z vojaško okupacijo. Postavljene so bile slovenske ozemeljske zahteve, da Gorica postane del bodoèe države SHS, slovenski del dežele pa je po zelo jasno zaèrtani narodni meji, loèen od italijansko-furlanskega. Vse to je bilo zapisano v spomenici PONS, z dne 17.10.1918. Podpisalo jo je 84.985 ljudi ali drugaèe reèeno kar 87,8% tedanjega slovenskega prebivalstva na Goriškem.




Libelièe so gruèasta vas na Koroškem, v Sloveniji. Ležijo pod Libeliško goro, ob robu Libeliškega polja, na 443 m nadmorske višine. Krajevna skupnost Libelièe danes šteje 535 prebivalcev, ki sodijo k obèini Dravograd. K vasi sodijo še zaselki Gorèe, Tribej, Libeliška gora in del Èerneške gore. Nekoè je bilo seveda drugaèe… Italija je po prvi svetovni vojni na podlagi podlega mednarodnega trgovanja s tujim ozemljem (slovenskim), povsem neupravièeno okupirala Goriško-Gradišèansko, Trst in Istro, Kanalsko dolino ter del Notranjske. S pojavom fašizma so Slovenci na tem obmoèju postali drugorazredni državljani, ki jih je bilo treba asimilirati v Italijane. Enako je veljalo tudi za tiste Slovence, ki so že pred tem sodili v Italijo (Beneški Slovenci, Videmski Slovenci, Terski Slovenci in Rezijani). Fašistièna Italija je vsem Slovencem odvzela najosnovnejše narodne pravice (do uporabe slovenskega jezika, šolanja, osebnih in krajevnih imen, simbolov itd.), slovenske fante in može pa je vkljuèila v svoje oborožene sile, kjer so se morali boriti za italijanske interese v Afriki, Albaniji, Grèiji in drugod. Ko je Italija leta 1943 kapitulirala, je bilo v njenih vojaških enotah, v posebnih kazenskih delovnih bataljonih (battaglioni speciali), v konfinaciji in v koncentracijskih taborišèih zlasti v južnem delu Italije in tudi v Afriki veè deset tisoè Slovencev. S padcem Neaplja, 1. Vinotoka 1943, je bil s strani zahodnih zaveznikov osvobojen velik del južne Italije. S tem so tudi nastali pogoji za ustanovitev vojaške baze v bližini Barija, kamor so postopoma prièeli prihajati »jugoslovani«, dejansko pa je v veliki veèini šlo prav za Istrske in Primorske Slovence.