Knežji kamen simbolièno predstavlja starodavno slovensko identiteto, predvsem pa državnost in hkrati z njo tudi samobitnost ter izvorno politièno kulturo. Knežji kamen predstavlja središèe slovenskega demokratiènega obreda, ki je v svetovnem merilu brez primere. Na podlagi slovenskega ustolièevanja, o katerem je govora na drugem mestu, se je utrdila in razvila pogodbena teorija o prenosu pravice vladanja iz ljudstva na vladarja. In veè kot tisoè let kasneje je tudi na podlagi poznavanja karantanskega ustolièevanja nastala ameriška ustava, ki jo ves svet ima za izredno napredno in demokratièno glede na takratne èase. Slovenci smo že najmanj tisoè let pred njo ne samo poznali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveè smo jo dosledno tudi izvajali. Oèitno pa je bila za tiste èase preveè napredna in smo tudi zaradi tega bili izpostavljeni hudim pritiskom bistveno manj družbeno razvitih, vendar pa vojaško agresivnejših ljudstev. Knežji kamen je po svojem izvoru glaviè rimskega stebra iz ruševin noriškega mesta Virunum, ki je bil nekaj kilometrov naprej od karantanskega središèa, Krnskega gradu. Ostanki oz. izkopanine Virunuma so zelo slabo oznaèene, vendar jih je mogoèe videti na levi strani glavne ceste, ki vodi od Celovca proti Št. Vidu. Simbol slovenske samobitnosti, starožitnosti in slovenske državnosti - knežji kamen, se je nahajal na Gosposvetskem polju, s starim imenom Svatne in sicer med Glanekom in Gospo sveto. Kasneje so ga Avstrijci od tam odstranili in ga prenesli v Deželni muzej v Celovcu, kjer se žal nahaja na precej neuglednem mestu. Ustolièevanje je obstajalo v Karantaniji že pred prihodom kršèanstva med Slovence. Bilo je neposredno povezano z izbiro novega vladarja, z njim pa je novi izvoljeni vladar Slovencev na slovesen in simbolièno izredno globok naèin sprejel oblast iz rok ljudstva. Knežji kamen predstavlja simbol boga, ki izhaja iz staroverskega izroèila Slovencev, hkrati pa ni bil v nasprotju niti s kršèansko vero in zato se je kot takšen ohranil še nekaj stoletij po prihodu kršèanstva med Slovence. Vsak vladar Karantancev se je bil dolžan ustolièiti na knežjem kamnu in simbolièno sprejeti oblast iz rok slovenskega ljudstva! Zadnji ki je to storil na tradicionalni naèin je bil Ernest Železni leta 1414. Èeprav je oblast že pred tem postala dedna in ne veè demokratièno izbrana od ljudstva, kar je nedvomno precejšen korak nazaj, pa je slovensko ljudstvo še vedno vztrajalo pri svoji tradicionalni podelitvi oblasti novemu vladarju. Tako je sin Ernesta Železnega, cesar Friderik III., leta 1443 prosil koroške deželne stanove, da so mu spregledali preobleko v kmeta, ki se mu kot cesarju ni veè zdela primerna. Deželni stanovi so mu ugodili in nato je sprejel njihov poklon ter zaprisegel da hoèe spoštovati pravice slovenske dežele. Šele s tem je dobil izvršno oblast. Tako so storili tudi drugi vladarji za njim, ali osebno, ali pa po svojih zakonitih zastopnikih, vse do cesarja Karla VI., leta 1728. Vedno samo v slovenskem jeziku!